Gremo na vlak

Danes bom z vami delil malce drugačen zapis. Namreč, zapis ne bo blog, temveč bolj razmišljanja ob vožnji z vlakom.

Torej pred kratkim, sem se peljal z vlakom iz Ljubljane v Trebnje. Vožnja poteka slabo uro in pol in to je čas, ko se lahko malce zamisliš in razmisliš o vsem kar se dogaja okoli tebe. In ker pač ne morem iz svoje kože, sem razmišljal o vlakih in o tem, kako so se časi spremenili v zadnjih nekaj letih. Od takrat, ko sem se še sam vozil z vlakom v šolo.

Prva stvar, ki sem jo opazil je dejstvo, da vsak sedi sam zase. Če želiš k nekom prisesti, te le ta grdo pogleda, češ a se ne moreš usesti drugam.

Drugo žalostno dejstvo pa je to, da tam kjer dejansko sedi več ljudi skupaj, so vsi zatopljeni v svoje telefone in tablice. Vem, da je to že klišejska trditev, vendar ne morem mimo dejstva, da smo padli tako nizko, da se nismo več sposobni pogovarjati in družiti med sabo.

Spomnim se vseh veselih trenutkov, ki smo jih s sošolci preživeli na vlaku, ko smo se peljali v šolo. Vsako jutro ti je nenazadnje to dalo neko energijo, ki si jo s sabo nosil še cel dan. Danes pa gledaš samo zdolgočasene obraze, ki nemo strmijo v telefon.

Ko je med mojim razmišljanjem mimo mene bežala čudovita slovenska narava, sem se začel spraševati, ali sploh še kdo vidi kako lepa je? Ali si kdo vzame minuto časa in se zazre skozi okno ter občuduje našo lepo slovensko naravo? Ali  pa smo res vsi postali sužnji teh elektronskih naprav?

Nekje sredi poti, me je iz razmišljanja zbudil sprevodnik, ki je od mene zahteval karto in v očeh se mu je videlo, da je nadvse zdolgočasen. In zakaj ne bi bil? Če je nekoč z vsakim spregovoril besedo ali dve, podelil nasmeh ali pa samo zaželel dobro jutro, se je danes to spremenilo v mehanski pogovor, sestavljen iz dveh stavkov.

In podobna situacija se dogaja povsod. Kamorkoli gremo, smo vsi samo zatopljeni v svoje male naprave. Najhuje je to, da je to še edina komunikacija, ki smo jo sposobni. Namreč prek telefona imamo lahko dolge pogovore in smo »zgovorni«, v živo pa zmrznemo. Ne znamo več navezati pravega stika s človekom. Ni pristnosti, ni pogleda v oči. In bojim se, da čeprav je tehnologija dobrodošla in neizogibna, še vseeno ne smemo pozabiti na NAS. Na pristni stik z ljudmi, ki je esenca vsega življenja. Če bomo pustili, da to izgubimo, ne bo potrebe po nobeni tehnologiji, saj nas več ne bo.

Gremo na vlak, parna lokomotiva v Trebnjem

Iz filozofskega razmišljanja me je nazadnje zbudila tabla TREBNJE, ki je naznanila moj izhod. In kot nalašč je tam stala fotografija stare lokomotive, ki je spominjala na čas, ko je vožnja z vlakom še potekala v duhu dobre volje, nasmejanih obrazov in predvsem s pristnim človeškim stikom.

2018-05-10T14:52:16+00:00 10. 05. 2018|